Death in the Afternoon Evropski

Zgodba

Death in the Afternoon je ustvaril Ernest Hemingway in ga objavil v zbirki koktajlov iz leta 1935 'So Red the Nose, or Breath in the Afternoon', kjer so znani sodelavci delili svoje najljubše pijače. Hemingwayjeva navodila so bila značilno jedrnata: 'V kozarec za šampanjec nalijte en jigger absinta. Dodajte mrzlo šampanjsko, dokler ne doseže ustrezne opalescentne mlečnosti. Počasi popijte od tri do pet teh.' Ime izhaja iz njegove neliterarne knjige iz leta 1932 o bikoborbi, ki ohranja njegove španske obsesije. Ta koktajl je čutna izkušnja. Ko šampanjsko sreča absint, žganje postane motno—preobrazilo se iz bistre zelene v opalescentno, mlečno belo—ustvarjajoč vrtinčast, oblaku podoben učinek v kozarcu. Okus je intenziven: janež in pelin iz absinta, prerezan s kislostjo in penečostjo šampanjskega. Je sofisticiran in rahlo nevaren, prav tako kot proza njegovega ustvarjalca. Ni za šibke živce. Death in the Afternoon privlači literarne navdušence, ljubitelje absinta in pustolovske pivce, ki cenijo pijače z osebnostjo in zgodovino. Je popoln za trenutke razmišljanja, literarno tematske srečanja in vsako priložnost, ki zahteva nekaj dramatično drugačnega. Strokovni nasveti: Uporabite pravi absint, ne nadomestkov—motni učinek je odvisen od tega. Šampanjsko nalivajte počasi, da opazujete preobrazbo. Hemingwayjevih priporočenih 3-5 pijač bi bilo nerazumno za večino ljudi; ena ali dve sta več kot dovolj. Močnejši je, kot se zdi. Kakovostno šampanjsko pomaga uravnotežiti intenzivnost absinta. Najbolje ga pijemo počasi in razmišljujoče—naglica izniči namen. Ni potrebne garniture; vizualni učinek je garnitura.